Jalovec
Je Mesar že ene tri leta govoril, da bi lahko šli enkrat na Jalovec. No to soboto je bila ena možnost glede časa in vremena. Šuškovc je nama z Mesarjem še zrihtal nove Alpinske testne čevlje (hvala lepa) in dvomov kam bi šli ni bilo več. Ekipca petih – midva z Mesarjem, Tinca, Angelca in Ana smo se odpravili v soboto popoldne v Tamar, kjer smo prespali. Zjutraj ob šestih smo se vsi skupaj polni energije odpravili na pot. Mesarju, Tinci in meni je bil cilj vrh gore, Angelci in Ani pa Kotovo sedlo. Mi trije smo tempo kmalu pojačali, odšli naprej na Kotovo sedlo in proti vrhu. Pred njim je bilo cca dve urci poštenega plezanja, zajl, klinov in precej izpostavljeno. Po eni strani sem bil kar zadovoljen, da nismo punci, ki sta šli počasneje zvabili v te skale. Pridemo na vrh in se po tehtnem premisleku in posvetovanju za sestop odločimo preko Jalovške škrbine. Kmalu ob začetku sestopa zaslišimo Angelco, ki vpije “Mesaaaaar”. WAW. Pa kje sta vidve? Vidve bi morale obrniti na Kotovem sedlu. Pa nista. Pozneje sta objasnili, da jima je bilo v veselje plezati po zajlah, samo da ni melišča, kakor ob začetku. OK, sem si mislil, če sta prišli do tukaj, potem res ni krize. Skupaj smo se potem vračali mimo Jalovškega ozebnika, do koder ni bilo problema. Pot skozi ozebnik je bila zaprta, zato smo nadaljevali okrog Goličice na Jalovško škrbino. Ni bilo veliko zajl, sami klini, precej izpostavljeno, zato smo napredovali precej počasi. Zadnji problem je bil še prečkanje snega v spodnjem delu Jalovškega ozebnika. Rešili smo ga tako, da je Mesar vstopil na njega nekoliko višje, preskočil razpoko in nas nekoliko nižje potegnil na sneg. Ob vrnitvi smo bili vsi izčrpani (13 ur hoje) in hkrati srečni da smo se vrnili brez poškodb. Sicer pa je res težko reči katera pot je zahtevnejša: čez Kotovo sedlo ali Jalovško škrbino. Obe sta precej izpostavljeni. Kakorkoli, super izlet smo imeli.
3 Augvst 2010 ob 13:49
Ful lepe slikce. Kurnk, zdej me pa ima de bi šav mal pret Jalovcu…..
18 Augvst 2010 ob 21:55
Huuuda akcija!